Zdravniška zaupnost in izmenjava informacij: praktični vodnik

Zdravniška zaupnost in izmenjava informacij: praktični vodnik

Uvod

Zdravniška zaupnost predstavlja enega temeljnih stebrov zaupnega odnosa med bolnikom in zdravstvenimi delavci. Vendar pa se v kontekstu usklajene oskrbe in multidisciplinarnih timov dnevno pojavlja vprašanje izmenjave zaupnih informacij. Kako lahko uskladimo absolutno obveznost zaupnosti s potrebo po izmenjavi podatkov, da zagotovimo optimalno oskrbo? Ta praktični vodnik določa pravni okvir zdravstvene zaupnosti in pogoje, pod katerimi je izmenjava informacij zakonsko dovoljena, na podlagi določb Kodeksa javnega zdravja in priporočil CNIL.

Pravna podlaga zdravniške zaupnosti

Zdravniško zaupnost določa člen L.1110-4 Zakonika o javnem zdravju in 226-13 člen Kazenskega zakonika, ki kaznuje njeno kršitev z enim letom zapora in denarno kaznijo 15.000 evrov. Ta skrivnost zajema vse informacije, ki jih pozna strokovnjak: diagnozo, zdravljenje, zaupanje pacientov, pa tudi opazovane ali izpeljane elemente.

Nujen je za vse strokovnjake, ki so vključeni v zdravstveni sistem: zdravnike, medicinske sestre, farmacevte, babice, pa tudi administrativno osebje v zdravstvenih ustanovah. Zakon z dne 26. januarja 2016 o posodobitvi našega zdravstvenega sistema je to obveznost razširil na strokovnjake v medicinsko-socialnem sektorju in ustvaril enoten okvir za varstvo zaupnih informacij.

Pogoji za deljenje informacij med strokovnjaki

Deljenje informacij med zdravstvenimi delavci ureja člen L.1110-4 CSP. Treba je razlikovati med dvema različnima situacijama:Znotraj istega negovalnega tima ⬥⬥⬥: delitev se domneva dovoljeno, pod pogojem, da je pacient obveščen in lahko uveljavlja svojo pravico do ugovora. Negovalni tim je opredeljen kot skupina strokovnjakov, ki neposredno sodelujejo pri oskrbi istega bolnika.

Med strokovnjaki, ki ne pripadajo istemu timu ⬥⬥⬥: potrebno je izrecno in predhodno soglasje pacienta, pridobljeno na kakršen koli način, vključno z nematerializiranim. To soglasje mora biti informirano, specifično in kadar koli preklicno.Med strokovnjaki, ki ne pripadajo istemu timu ⬥⬥⬥: potrebno je izrecno in predhodno soglasje pacienta, pridobljeno na kakršen koli način, vključno z nematerializiranim. To soglasje mora biti informirano, specifično in kadar koli preklicno.

Deljenje mora biti v vseh primerih omejeno na informacije, ki so nujno potrebne za koordinacijo ali kontinuiteto oskrbe, v skladu z načelom minimizacije, ki ga določa GDPR (5. člen).

Pravne izjeme glede zaupnosti

Določene situacije dovoljujejo ali celo zahtevajo odpravo zdravstvene zaupnosti. Prijava zlorabe mladoletnikov ali ranljivih oseb (člen 226-14 Kazenskega zakonika), obvezna prijava bolezni, ki jih je treba prijaviti (člen L.3113-1 CSP), ali posredovanje informacij zdravniku zdravstvenega zavarovanja predstavljajo izjeme, ki jih določa zakon.

Po drugi strani pa pacientova družina nima splošne pravice dostopa do zdravstvenih informacij. Določene informacije glede na izražene želje lahko prejme le zaupanja vredna oseba, ki jo določi pacient (člen L.1111-6 CSP).

Orodja in dobre prakse

Implementacija skupne medicinske datoteke (DMP) in varnega zdravstvenega sporočanja (MSSanté) omogoča tehnično varne izmenjave. Ustanove morajo sprejeti tudi politiko varnosti zdravstvenih informacijskih sistemov (PSSI-S) in določiti uradno osebo za varstvo podatkov (DPO) v skladu z GDPR.

Zaključek

Zdravniška zaupnost ni ovira za kakovost oskrbe, temveč pogoj za zaupanje pacientov. Obvladovanje pravil za izmenjavo zaupnih informacij omogoča zdravstvenim delavcem učinkovito sodelovanje ob spoštovanju njihovih etičnih in zakonskih obveznosti. Redno usposabljanje ekip in jasne informacije za bolnike so bistvenega pomena za zagotovitev teh praks.